Slike so ilustrativne. Podobe v vodniku so ilustracije, ustvarjene po resničnih krajih. Ker niso fotografije, se lahko v podrobnostih razlikujejo od dejanskega videza krajev.

Antarktika

Zgodovina in raziskovanje

Od zemljevidov namišljene južne dežele do mednarodnega geofizikalnega leta. Kako so pomorščaki zagledali še zadnjo neznano celino, kako so jo raziskali in kako je postala prostor za znanost?

Delite: WhatsApp

Terra Australis na starih zemljevidih

Star zemljevid prikazuje deželo Terra Australis kot orjaško celino na jugu sveta.
Star zemljevid prikazuje deželo Terra Australis kot orjaško celino na jugu sveta.

Že dolgo preden jo je kdo videl, je bila Antarktika na zemljevidih. Grški geografi so si predstavljali kopno na jugu, ki bi bilo protiutež znanim deželam na severu. Zamisel je preživela srednji vek pod latinskim imenom Terra Australis Incognita, neznana južna dežela.

V 16. stoletju so kartografi, med njimi Gerard Mercator in Abraham Ortelius, risali velikansko namišljeno celino. Zavzemala je skoraj ves južni del zemljevida ter segala do bližine Južne Amerike in Nove Gvineje. Med najbolj znanimi primeri je Ortelijev atlas iz leta 1570.

Z vsakim potovanjem, ki je seglo dlje na jug, ne da bi doseglo kopno, se je celina na zemljevidih zmanjšala. Nekateri so imeli Ognjeno zemljo za njeno konico. Ko je Nizozemec Willem Schouten leta 1616 obplul rt Horn, se je izkazalo, da je otok.

Ime izvira iz grške besede antarktikós, »nasproti Arktike«. Arktika pa je dobila ime po grški besedi árktos, medved, saj leži pod ozvezdjem Medveda na severnem nebu.

James Cook in južni tečajnik

Jadrnica iz 18. stoletja med plavajočimi kosi ledu v Južnem oceanu.
Jadrnica iz 18. stoletja med plavajočimi kosi ledu v Južnem oceanu.

Ladji Resolution in Adventure pod poveljstvom Britanca Jamesa Cooka sta 17. januarja 1773 prvič prečkali južni tečajnik pri približno 66,5° južne širine. Cook ga je na istem potovanju, ki je trajalo od leta 1772 do 1775, prečkal še dvakrat.

Dosegel je 71°10′ južne širine, dlje proti jugu kot kdor koli pred njim. Tam mu je pot zaprl morski led. Po ocenah je plul približno 240 km od celine, ne da bi jo videl.

Cook je sklepal, da bi bilo morebitno kopno dlje na jugu prekrito z ledom in zato neuporabno. Njegovo leta 1777 objavljeno poročilo o številnih tjulnjih na južnih otokih je pritegnilo lovce, ki so desetletja pozneje dosegli antarktične obale.

Prvi pogledi na celino leta 1820

Pogled z morja na ledeno obalo in ravno belo ledeno polico na obzorju.
Pogled z morja na ledeno obalo in ravno belo ledeno polico na obzorju.

Celino so leta 1820 prvič zagledale tri različne odprave v razmiku nekaj dni oziroma mesecev. Konec januarja se je ruska odprava Fabiana von Bellingshausna in Mihaila Lazareva približala obali na okoli 32 km. Zabeležila je ledeno polje, ki ga danes povezujejo z ledeno polico Fimbul v Deželi kraljice Maud.

Britanski častnik Edward Bransfield je s kapitanom Williamom Smithom 30. januarja 1820 zagledal polotok Trinity, severni konec Antarktičnega polotoka. Novembra istega leta ga je z majhne ladje Hero videl tudi ameriški lovec na tjulnje Nathaniel Palmer.

Zgodovinarji še razpravljajo o tem, kdo je celino prvi videl, saj ladijski dnevniki različno opisujejo led in gore. Vsa tri imena so ostala na zemljevidu kot Bellingshausnovo morje, Bransfieldov preliv in Palmerjeva dežela.

Prav tako ni gotovo, kdo je prvi stopil na celino. Ameriški lovec na tjulnje John Davis je zapisal, da se je februarja 1821 izkrcal na polotoku, vendar je zapis sporen.

Lovci na tjulnje in kitolovci

Zarjaveli rezervoarji nekdanje kitolovske postaje v zalivu s temnim peskom.
Zarjaveli rezervoarji nekdanje kitolovske postaje v zalivu s temnim peskom.

Kmalu po prvih opažanjih se je na Južne Shetlandske otoke odpravilo več deset ladij na lov za antarktičnim morskim medvedom. Njegovo krzno je v Evropi, ZDA in na Kitajskem dosegalo visoko ceno. Že po nekaj lovnih sezonah v dvajsetih letih 19. stoletja so bile kolonije skoraj iztrebljene.

V začetku 20. stoletja je sledil kitolov. Norvežan Carl Anton Larsen je leta 1904 v Grytviknu na otoku Južna Georgija odprl prvo kopensko kitolovsko postajo ob Južnem oceanu. Sledile so druge postaje in ladje tovarne, na katerih so kite predelovali na odprtem morju.

Od nekdanjih populacij sinjih kitov, brazdastih kitov in grbavcev je v Južnem oceanu ostal le majhen delež. Obsežen komercialni kitolov se je končal šele z moratorijem, ki ga je Mednarodna komisija za kitolov sprejela leta 1982. Leta 1994 je Južni ocean postal zavetišče za kite.

Ostanke tega obdobja najdete denimo na otoku Deception v Južnih Shetlandskih otokih. V Kitolovskem zalivu so ohranjeni rezervoarji in stavbe nekdanje postaje. Ta zgodovinska najdišča varuje Pogodba o Antarktiki.

Junaška doba in prva prezimovanja

Lesena koča zgodnje raziskovalne odprave na zasneženih skalah ob morju.
Lesena koča zgodnje raziskovalne odprave na zasneženih skalah ob morju.

Zgodovinarji obdobje od konca 19. stoletja do začetka dvajsetih let 20. stoletja imenujejo junaška doba raziskovanja Antarktike. Odprave so prihajale z lesenimi ladjami, psi in sanmi ter skoraj niso imele stika s preostalim svetom.

Leta 1898 je belgijska ladja Belgica pod poveljstvom Adriena de Gerlacha obtičala v ledu Bellingshausnovega morja. Njena posadka je kot prva prezimila na antarktičnem območju. Na krovu sta bila mladi Norvežan Roald Amundsen in ameriški zdravnik Frederick Cook.

Odprava Norvežana Carstena Borchgrevinka, ki so jo financirali Britanci, je leta 1899 kot prva prezimila na celini. Namestila se je v kočah na rtu Adare ob Rossovem morju. Koče stojijo še danes in so zavarovane kot zgodovinski spomenik.

Sledile so odprave Roberta Falcona Scotta z ladjo Discovery (1901–1904), Ernesta Shackletona z ladjo Nimrod (1907–1909), ki je dosegla 88°23′ južne širine, okoli 180 km od tečaja, in Avstralca Douglasa Mawsona (1911–1914), ki je raziskoval obalo južno od Avstralije.

Amundsen in Scott v tekmi za južni tečaj

Platnen šotor in zastava na ravni beli planoti na južnem tečaju.
Platnen šotor in zastava na ravni beli planoti na južnem tečaju.

Leta 1911 sta južni tečaj skušali doseči dve odpravi. Norvežan Roald Amundsen je s štirimi spremljevalci krenil iz Zaliva kitov na Rossovi ledeni polici. Njihove sani je vleklo več deset psov. Britanec Robert Falcon Scott je z rta Evans na Rossovem otoku krenil s poniji in motornimi sanmi. Na zadnjem delu poti so možje sani vlekli sami.

Amundsen je 14. decembra 1911 dosegel tečaj in tam postavil šotor, ki ga je imenoval Polheim. V njem je pustil pismo za Scotta. Vsi člani njegove ekipe so se vrnili v bazo.

Scott in štirje spremljevalci so 17. januarja 1912 prispeli na tečaj in našli norveški šotor. Med vračanjem je vseh pet umrlo zaradi mraza, lakote in izčrpanosti. Zadnji trije, Scott, Edward Wilson in Henry Bowers, so umrli približno 18 km od skladišča živil. Šotor z njihovimi trupli in dnevniki so našli novembra 1912.

Ameriška postaja, ki na južnem tečaju deluje od leta 1956, je po obeh raziskovalcih dobila ime Amundsen-Scott. Predstavlja jo stran o znanosti in raziskovalnih postajah.

Shackleton in ladja Endurance

Lesena trijambornica, ujeta v morski led Weddellovega morja.
Lesena trijambornica, ujeta v morski led Weddellovega morja.

Leta 1914 se je Ernest Shackleton odpravil na pot, da bi peš prečkal Antarktiko od Weddellovega morja prek južnega tečaja do Rossovega morja. Januarja 1915 je njegovo ladjo Endurance ukleščil led v Weddellovem morju. Mesece je plula z ledom, dokler je ta novembra 1915 ni zdrobil in je potonila.

Vseh 28 mož je taborilo na ledu. Ko je začel pokati, so s tremi čolni dosegli Slonji otok v Južnih Shetlandskih otokih. Od tam je Shackleton s petimi spremljevalci v čolnu James Caird preplul približno 1.300 km do Južne Georgije in peš prečkal tamkajšnje gore do kitolovske postaje Stromness.

Preostalih 22 mož je avgusta 1916 s Slonjega otoka rešil čilski vlačilec Yelcho pod poveljstvom Luisa Parda. Vsi člani posadke ladje Endurance so preživeli.

Odprava Endurance22 je razbitino našla 5. marca 2022 na globini 3.008 m, nekaj več kot 4 navtične milje južno od položaja, ki ga je zapisal kapitan Frank Worsley. Trup je dobro ohranjen in zaščiten kot zgodovinsko najdišče po Pogodbi o Antarktiki. Dovoljeno ga je snemati in preučevati, dotikati pa se ga ne smejo.

Letala, traktorji in prvo prečkanje celine

Starejše letalo s smučmi na ledeni ravnini.
Starejše letalo s smučmi na ledeni ravnini.

Po prvi svetovni vojni so letala spremenila raziskovanje. Američan Richard Byrd je 29. novembra 1929 preletel južni tečaj. V naslednjih desetletjih so z letalskimi posnetki kartirali obale in gore, ki jih s sanmi še nihče ni dosegel.

Stalna prisotnost ljudi se je začela že zgodaj. Argentinska postaja Orcadas na Južnih Orkneyjskih otokih deluje neprekinjeno od februarja 1904 in je najstarejša južno od 60. vzporednika. Med drugo svetovno vojno in kmalu po njej je več držav na polotoku in otokih postavilo baze. Ameriška operacija Highjump je v letih 1946 in 1947 k obali pripeljala na tisoče mož ter ladje in letala.

Antarktiko je po kopnem prva prečkala transantarktična odprava Commonwealtha pod vodstvom Britanca Viviana Fuchsa. Od Weddellovega morja je prek južnega tečaja v 99 dneh dosegla Rossovo morje, kamor je prispela 2. marca 1958. Novozelandec Edmund Hillary je z nasprotne strani postavljal skladišča goriva in je s kmetijskimi traktorji tečaj dosegel 4. januarja 1958.

Mednarodno geofizikalno leto (1957–1958)

Raziskovalna postaja iz petdesetih let 20. stoletja z antenami in nizkimi stavbami na snegu.
Raziskovalna postaja iz petdesetih let 20. stoletja z antenami in nizkimi stavbami na snegu.

Od 1. julija 1957 do 31. decembra 1958 so znanstveniki iz 67 držav sodelovali v mednarodnem geofizikalnem letu. Skupaj so raziskovali Zemljo, ozračje in Sonce. Antarktika je bila eno glavnih raziskovalnih območij.

Dvanajst držav je na celini in otokih zgradilo ali razširilo postaje. Med njimi so bile ameriška na južnem tečaju, sovjetska Vostok na planoti in britanska Halley na Bruntovi ledeni polici. Tam so desetletja pozneje odkrili ozonsko luknjo, o kateri govori stran o Antarktiki in Zemljinem podnebju.

V teh 18 mesecih sredi hladne vojne se je pokazalo, da lahko tudi tekmujoče države na ledu sodelujejo. Istih dvanajst držav se je dogovorilo za pogodbo, podpisano leta 1959, ki je predstavljena na strani o Pogodbi o Antarktiki.

Za nadaljnje usklajevanje dela je bil leta 1958 ustanovljen Znanstveni odbor za raziskovanje Antarktike (SCAR), ki povezuje znanstvenike, dejavne na celini.

Pogosta vprašanja

Kdo je odkril Antarktiko?

Celino so leta 1820 skoraj hkrati zagledali ruska odprava Bellingshausna in Lazareva, Britanec Edward Bransfield in Američan Nathaniel Palmer. Kdo jo je videl prvi, ostaja predmet razprav.

Kdo je prvi dosegel južni tečaj?

Norvežan Roald Amundsen s štirimi spremljevalci 14. decembra 1911. Britanec Robert Falcon Scott je prispel 34 dni pozneje, 17. januarja 1912.

Kaj se je zgodilo s Scottom na južnem tečaju?

Scott in štirje možje, ki so z njim dosegli tečaj, so na poti nazaj med februarjem in marcem 1912 umrli zaradi mraza, lakote in izčrpanosti. Šotor z dnevniki so našli novembra 1912.

Kje so našli Shackletonovo ladjo Endurance?

Na dnu Weddellovega morja na globini 3.008 m. Odkrili so jo 5. marca 2022, dobre 4 navtične milje južno od položaja, zabeleženega leta 1915. Razbitina je zavarovano zgodovinsko najdišče in se je ni dovoljeno dotikati.

Ali so člani posadke ladje Endurance preživeli?

Da. Vseh 28 mož je preživelo. Taborili so na ledu in v čolnih dosegli Slonji otok. Potem ko je Shackleton na Južni Georgiji poiskal pomoč, so jih avgusta 1916 rešili.

Kaj je bila Terra Australis?

Namišljena celina, ki so jo geografi in kartografi že od antike risali na jugu sveta. Potovanja od 16. do 18. stoletja so pokazala, da je kopno precej manjše in leži bolj južno, kot so prikazovali zemljevidi.

Kdo je prvi prečkal južni tečajnik?

Britanec James Cook z ladjama Resolution in Adventure 17. januarja 1773. Celine ni videl.

Kdo je prvi prezimil na Antarktiki?

Na antarktičnem območju je prva prezimila posadka belgijske ladje Belgica, ki je leta 1898 obtičala v ledu. Na sami celini je prva prezimila odprava Carstena Borchgrevinka leta 1899 na rtu Adare.

Kdaj so prvič prečkali Antarktiko po kopnem?

Med novembrom 1957 in marcem 1958. Odprava Viviana Fuchsa je od Weddellovega morja prek južnega tečaja do Rossovega morja potrebovala 99 dni.

Kaj je bilo mednarodno geofizikalno leto?

Znanstveni program v letih 1957 in 1958, v katerem so znanstveniki iz 67 držav preučevali Zemljo in vesolje. Na Antarktiki je dvanajst držav postavilo postaje. Sodelovanje je pripeljalo do Pogodbe o Antarktiki iz leta 1959.