Slike so ilustrativne. Podobe v vodniku so ilustracije, ustvarjene po resničnih krajih. Ker niso fotografije, se lahko v podrobnostih razlikujejo od dejanskega videza krajev.

Antarktika

Svetloba in nebo nad Antarktiko

Zakaj Sonce poleti ne zaide in pozimi ne vzide? Spoznajte trajanje polarnega dneva in noči pri različnih zemljepisnih širinah, južni polarni sij in razloge, zaradi katerih je antarktična planota med najboljšimi kraji na svetu za opazovanje vesolja.

Delite: WhatsApp

Zakaj Sonce ne zaide

Sonce sredi antarktične poletne noči nizko nad ledenim obzorjem.
Sonce sredi antarktične poletne noči nizko nad ledenim obzorjem.

Zemljina os je nagnjena za približno 23,4° glede na pravokotnico na ravnino njene tirnice okoli Sonca. Med septembrom in marcem je južna polobla nagnjena proti Soncu. Zemlja se vrti, okolica južnega tečaja pa je lahko osvetljena ves dan. Od marca do septembra je položaj obraten.

Mejo označuje južni tečajnik pri približno 66,5° južne širine. Južno od njega je okoli decembrskega solsticija vsaj en dan, ko Sonce ne zaide, okoli junijskega pa vsaj en dan, ko ne vzide.

Ozračje lomi sončno svetlobo. Sončevo ploskvico zato vidite nad obzorjem tudi takrat, ko je v resnici že nekoliko pod njim. Polnočno sonce je tako vidno že nekoliko severno od tečajnika in nekaj dni dlje, kot bi pričakovali samo na podlagi geometrije.

Trajanje glede na zemljepisno širino

Graf števila ur sončne svetlobe med letom na južnem tečajniku, na postaji McMurdo in na južnem tečaju.
Graf števila ur sončne svetlobe med letom na južnem tečajniku, na postaji McMurdo in na južnem tečaju.

Dlje ko greste proti jugu, daljša sta neprekinjeni dan in neprekinjena noč. Na južnem tečajniku vsak traja približno en dan, okoli ustreznega solsticija. Na konici Antarktičnega polotoka, ki leži severneje, Sonce vsak dan zaide, vendar so decembrske noči kratke in svetle.

Na postaji McMurdo pri 77,8° južne širine je polnočno sonce vidno približno od konca oktobra do konca februarja. Polarna noč traja od konca aprila do konca avgusta. Oboje traja okoli štiri mesece. Vmes so prehodni tedni, ko Sonce vzhaja in zahaja.

Na južnem tečaju Sonce vzide in zaide le enkrat na leto. Vzide okoli septembrskega enakonočja. Čez dan kroži po nebu na skoraj isti višini, do decembrskega solsticija pa se dvigne do približno 23°. Zaide okoli marčevskega enakonočja, nato sledi približno šest mesecev brez sonca.

Dolgi polarni mrak

Modro in oranžno nebo v polarnem somraku nad ledom. Sonce je pod obzorjem.
Modro in oranžno nebo v polarnem somraku nad ledom. Sonce je pod obzorjem.

Na tečajih Sonce vzhaja in zahaja počasi, saj se dviga in spušča poševno, skoraj vzporedno z obzorjem. Zato somrak, v katerem je Sonce malo pod obzorjem, nebo pa še svetlo, traja več tednov.

Na južnem tečaju se po marčevskem sončnem zahodu povsem stemni šele čez približno mesec in pol, ko se Sonce spusti več kot 18° pod obzorje. Tudi pred septembrskim vzhodom se svetloba vrača postopoma.

Za ljudi, ki prezimujejo na postajah, ta obdobja zaznamujejo koledar. Najpomembnejši dan je junijski solsticij sredi zime. Na vseh postajah ga proslavijo s posebno večerjo in si med seboj izmenjajo sporočila.

Življenje v polarni noči

Člani zimske posadke s svetilkami hodijo v temi med stavbami raziskovalne postaje.
Člani zimske posadke s svetilkami hodijo v temi med stavbami raziskovalne postaje.

V polarni noči prihaja vsa naravna svetloba z Lune, zvezd in polarnega sija. Na postajah v notranjosti zunaj opravljajo le najnujnejša dela. Nosijo oblačila za hud mraz in uporabljajo rdeče luči, ki ne motijo na temo navajenih oči niti opazovanj s teleskopi.

Brez menjavanja dneva in noči se notranja biološka ura poruši. Na postajah zato uporabljajo močno umetno svetlobo, imajo ustaljen urnik obrokov in spanja ter spremljajo zdravje posadke. Na postaji Concordia Evropska vesoljska agencija preučuje učinke osame in teme v pripravah na dolga vesoljska potovanja.

Tudi živali so prilagojene tem razmeram. Cesarski pingvin je edina ptica, ki vzreja mladiče med antarktično zimo. Samci v temi valijo jajca in se stiskajo v skupine, da ohranijo toploto. Več lahko preberete na strani o življenju na Antarktiki.

Južni sij

Zeleni pasovi južnega polarnega sija nad zasneženo antarktično postajo.
Zeleni pasovi južnega polarnega sija nad zasneženo antarktično postajo.

Južni polarni sij je žarenje neba, ki ga povzročajo delci Sončevega vetra. Zemljino magnetno polje jih usmeri v bližino južnega magnetnega tečaja, kjer trčijo v pline ozračja. Najpogostejšo zeleno barvo oddaja kisik na višinah približno od 100 do 200 km.

Sij se pojavlja v obroču okoli magnetnega tečaja, ki leži blizu obale Adelijine dežele. Velik del Antarktike je pod tem obročem ali blizu njega. Na postajah je zato sij viden v številnih temnih in jasnih zimskih nočeh.

Tudi poleti polarni sij nastaja, vendar ga zaradi neprekinjene sončne svetlobe ali presvetlega neba ne vidite. Opazujejo ga zato skoraj izključno tisti, ki na postajah prezimijo. Kako polarni sij nastane in kje drugje se pojavlja, predstavlja stran o severnem in južnem polarnem siju v sklopu Zemlja in turizem.

Haloji, biserni oblaki in prividi

Halo okoli Sonca z dvema sosoncema nad antarktičnim ledom.
Halo okoli Sonca z dvema sosoncema nad antarktičnim ledom.

Mrzel zrak, poln ledenih kristalčkov, ustvarja svetlobne pojave, ki so drugje redkejši. Halo je svetel obroč okoli Sonca ali Lune. Nastane, ko svetloba potuje skozi ledene kristale v zraku. Sosonci ali lažni sonci sta svetli lisi na nasprotnih straneh Sonca.

Ob koncu zime se lahko na višinah od 15 do 25 km pojavijo biserni oblaki, ki se prelivajo v barvah biserovine. V stratosferi nastanejo le v zelo hudem mrazu. Sodelujejo pri kemičnih reakcijah, ki povzročajo ozonsko luknjo. Več o njej najdete na strani o Antarktiki in Zemljinem podnebju.

Ob obzorju temperaturne razlike med plastmi zraka ukrivijo pot svetlobe in povzročijo privide. Ledene gore in vrhovi se zdijo razpotegnjeni ali kakor da lebdijo. Ob sončnem vzhodu ali zahodu se včasih pojavi zeleni blisk, kratek zelen lesk na robu Sončeve ploskvice.

Nebo za astronomska opazovanja

Zvezdno nebo in Rimska cesta pozimi nad Antarktično planoto.
Zvezdno nebo in Rimska cesta pozimi nad Antarktično planoto.

Antarktična planota združuje razmere, kakršne iščejo astronomi. Zrak je zelo suh, mrzel in redek, turbulence je malo, mestnih luči ni in noč traja več mesecev. Vsebnost vodne pare, ki prestreza del infrardeče svetlobe in mikrovalov, je tu najnižja na Zemlji.

Kupolo A, s 4.093 m najvišjo točko ledenega pokrova, so leta 2020 označili za najboljši kraj na Zemlji za optično astronomijo. Na njej stoji kitajska postaja Kunlun, odprta leta 2009. Nad približno 14 m debelo prizemno plastjo je zrak tako miren, da so slike zvezd približno dvakrat ostrejše kot v najboljših opazovalnicah na Havajih in v Čilu.

Na kupoli C, na višini 3.233 m, stoji francosko-italijanska postaja Concordia. Odprli so jo leta 2005 in je ena redkih postaj v notranjosti, ki delujejo vse leto. Pozimi je približno 13 članov ekipe okoli devet mesecev odrezanih od sveta, brez poletov in novih zalog.

Teleskopi na južnem tečaju

Antena teleskopa na južnem tečaju ob postaji Amundsen-Scott.
Antena teleskopa na južnem tečaju ob postaji Amundsen-Scott.

Pri postaji Amundsen-Scott od leta 2007 deluje teleskop na južnem tečaju z 10-metrsko anteno. Preučuje kozmično mikrovalovno sevanje ozadja, najstarejšo svetlobo v vesolju. Sodeluje tudi v mreži Event Horizon Telescope, ki je posnela črne luknje.

Pod postajo je v ledu nevtrinski observatorij IceCube. Na 86 kablov je pritrjenih 5.160 senzorjev na globinah od 1.450 do 2.450 m. Razporejeni so po približno 1 km³ zelo prozornega ledu. Gradnja se je končala decembra 2010.

Nevtrini prehajajo skoraj skozi vse, ne da bi pustili sled. Ob redkem trku nevtrina z atomom v ledu nastane šibek moder blisk, ki ga senzorji zabeležijo. Leta 2017 je IceCube zaznal nevtrino iz aktivne galaksije, blazarja TXS 0506+056. To je bilo prvič, da so visokoenergijski nevtrino povezali z znanim virom na nebu.

Pogosta vprašanja

Kaj je polnočno sonce?

To je pojav, ko Sonce vseh 24 ur ostane nad obzorjem. Na Antarktiki ga lahko opazujete poleti, južno od južnega tečajnika.

Kako dolgo traja polarna noč na južnem tečaju?

Približno šest mesecev, od marčevskega do septembrskega enakonočja, z več tedni somraka na začetku in koncu.

Zakaj na južnem tečaju Sonce vzide le enkrat na leto?

Zaradi nagiba Zemljine osi je tečaj pol leta obrnjen proti Soncu, pol leta pa stran od njega. Sonce vzide okoli septembrskega enakonočja in zaide okoli marčevskega.

Kdaj je na Antarktiki polarna noč?

Pozimi na južni polobli, okoli junijskega solsticija. Na južnem tečajniku traja približno en dan, na postaji McMurdo okoli štiri mesece, na južnem tečaju pa okoli šest mesecev.

Ali lahko na Antarktiki vidite južni polarni sij?

Velik del celine leži pod obročem južnega polarnega sija. Pogosto je viden v temnih in jasnih zimskih nočeh. Poleti je nebo za opazovanje presvetlo.

Kaj na Antarktiki praznujejo sredi zime?

Junijski solsticij, ki pade na 21. junij ali na bližnji datum in zaznamuje najdaljšo noč. To je glavni praznik na postajah. Pripravijo posebno večerjo in si med postajami pošljejo sporočila.

Kaj so biserni oblaki?

To so stratosferski oblaki v barvah biserovine, ki nastajajo na višinah od 15 do 25 km. Za njihov nastanek je potreben skrajen mraz. Sodelujejo pri reakcijah, ki razgrajujejo ozon.

Zakaj je Antarktika primerna za astronomijo?

Na planoti je zrak zelo suh, mrzel in miren, mestnih luči ni, noč pa traja več mesecev. Kupolo A so označili za najboljši kraj na Zemlji za optično astronomijo.

Kaj je IceCube?

Nevtrinski observatorij na južnem tečaju s 5.160 senzorji, vgrajenimi v led na globinah od 1.450 do 2.450 m. Senzorji obsegajo okoli 1 km³ ledu.

Kaj raziskuje teleskop na južnem tečaju?

Kozmično mikrovalovno sevanje ozadja, najstarejšo svetlobo v vesolju. Njegova 10-metrska antena sodeluje tudi v mreži, ki je posnela črne luknje.