Slike so ilustrativne. Podobe v vodniku so ilustracije, ustvarjene po resničnih krajih. Ker niso fotografije, se lahko v podrobnostih razlikujejo od dejanskega videza krajev.

Antarktika

Antarktika in Zemljino podnebje

Zakaj ledena celina vpliva na podnebje vsega planeta in kaj nam sateliti, ladje ter raziskovalne postaje povedo o ledu, oceanu in ozonu?

Delite: WhatsApp

Kako Antarktika uravnava Zemljino podnebje

Bela Antarktika iz vesolja, obdana s temnim oceanom.
Bela Antarktika iz vesolja, obdana s temnim oceanom.

Antarktika v vesolje odda več toplote, kot je prejme od Sonca. Bel sneg odbija večino svetlobe, zrak je zelo suh, planota pa visoka. Zato je celina glavno območje ohlajanja južne poloble. Tu so izmerili tudi najnižje temperature na svetu, ki so zbrane na strani o Zemljinih skrajnostih.

Temperaturna razlika med Antarktiko in tropskimi kraji poganja vetrove in tokove, ki prenašajo toploto od ekvatorja proti visokim zemljepisnim širinam. Del tega sistema so zahodni vetrovi, ki pihajo okoli celine nad oceanom, kjer jim poti ne prekine nobeno kopno.

Spremembe na Antarktiki zato segajo daleč čez njene meje. Vplivajo na kroženje oceanske vode, morsko gladino vzdolž vseh svetovnih obal in vreme na južnih celinah.

Led in morska gladina

Čelo ledenika, ki sega v morje, in odlomljene ledene gore v vodi.
Čelo ledenika, ki sega v morje, in odlomljene ledene gore v vodi.

Po podatkih kartiranja Bedmap3, ki ga je vodila ustanova British Antarctic Survey in je bilo objavljeno leta 2025, antarktični ledeni pokrov vsebuje približno 27 milijonov km³ ledu. Če bi se ves stalil, bi se morska gladina dvignila za približno 58 m. Projekcije IPCC za to stoletje so veliko nižje, številka pa ponazarja velikost zaloge.

Ob taljenju se morska gladina dvigne zaradi ledu, ki počiva na kopnem. Morski led in ledene police že plavajo, zato na gladino skoraj ne vplivajo, podobno kot ledena kocka v kozarcu. Vendar police zadržujejo ledenike v zaledju. Ko razpadejo, začnejo ledeniki hitreje drseti v ocean. Več lahko preberete na strani o antarktičnem ledu.

Večina ledu je na Vzhodni Antarktiki in velik del leži na kamninski podlagi nad morsko gladino. Na Zahodni Antarktiki precej ledu počiva na podlagi pod morsko gladino, zato je bolj izpostavljen toplejši oceanski vodi.

Satelitske meritve izgube ledu

Satelita drug za drugim krožita nad Zemljo.
Satelita drug za drugim krožita nad Zemljo.

Satelita misije GRACE, skupnega projekta Nase in nemške vesoljske agencije, sta od leta 2002 do 2017 merila drobne spremembe Zemljine težnosti. Od leta 2018 meritve nadaljuje GRACE Follow-On. Razlike pokažejo, koliko ledu celina pridobi ali izgubi. Po podatkih Nase je Antarktika med letoma 2002 in 2025 v povprečju izgubila približno 135 milijard ton ledu na leto. Morska gladina se je zato vsako leto dvignila za približno 0,4 mm.

Led ne izginja povsod enako hitro. Izgubljata ga Zahodna Antarktika in Antarktični polotok, zlasti ledenika Pine Island in Thwaites, ki se stekata v Amundsenovo morje. Na nekaterih delih Vzhodne Antarktike se je zaradi obilnejšega sneženja masa ledu nekoliko povečala, vendar premalo, da bi nadomestila izgube.

Mednarodna skupina IMBIE, ki primerja podatke različnih satelitov, je leta 2018 izračunala, da je Antarktika med letoma 1992 in 2017 izgubila približno 2.700 milijard ton ledu. To ustreza dvigu morske gladine za 7,6 mm. Od leta 2012 se je letna izguba potrojila.

Številke se med raziskavami razlikujejo glede na metodo in obravnavano obdobje, iz leta v leto pa tudi zaradi različne količine zapadlega snega. Vse meritve kažejo, da je Antarktika v zadnjih desetletjih izgubljala led.

Morski led in novejši rekordi

Ločene plošče morskega ledu pokrivajo morje vse do obzorja.
Ločene plošče morskega ledu pokrivajo morje vse do obzorja.

Obseg morskega ledu okoli Antarktike se vsako leto povečuje in zmanjšuje. Po povprečju za obdobje 1981–2010, ki ga navaja ameriški podatkovni center za sneg in led NSIDC, septembra doseže skoraj 18,7 milijona km², februarja pa upade na okoli 2,8 milijona km².

Do leta 2015 je obseg ostajal stabilen in se je celo nekoliko povečal, medtem ko se je na Arktiki zmanjševal. Po letu 2016 je začel upadati. Dne 21. februarja 2023 je led pokrival le 1,79 milijona km², najmanj od začetka satelitskih meritev leta 1978. Tudi septembrski maksimum leta 2023 je bil najnižji doslej.

Letni minimumi v letih 2022, 2024 in 2025 so si s približno 1,98 milijona km² delili drugo najnižjo vrednost. Leta 2026 je minimum nastopil 26. februarja in je znašal približno 2,58 milijona km², kar je še vedno pod povprečjem.

Znanstveniki še raziskujejo, kolikšen je prispevek posameznih vzrokov, kot so toplejša voda pod površjem, vetrovi in naravna nihanja. Ob manjšem obsegu morskega ledu ocean vpije več Sončeve toplote. Bolj izpostavljene so tudi ledene police in kolonije cesarskih pingvinov, ki za vzrejo mladičev potrebujejo led.

Ozonska luknja

Barvni zemljevid južne poloble. Modra lisa nad Antarktiko označuje ozonsko luknjo.
Barvni zemljevid južne poloble. Modra lisa nad Antarktiko označuje ozonsko luknjo.

Ozonska plast na višini približno 15 do 35 km prestreže del Sončevega ultravijoličnega sevanja. Maja 1985 so Joe Farman, Brian Gardiner in Jonathan Shanklin iz ustanove British Antarctic Survey objavili meritve s postaje Halley. Pokazale so, da se količina ozona nad Antarktiko vsako pomlad močno zmanjša.

Vzrok sta klor in brom, ki se sproščata iz snovi, kot so klorofluoroogljiki (CFC), nekoč uporabljani v hladilnikih, aerosolih in penah. Pozimi zaradi hudega mraza v polarni stratosferi nastajajo oblaki. Ko se septembra in oktobra vrne Sonce, kemične reakcije v teh oblakih uničujejo ozon. Luknja se zato pojavi spomladi na južni polobli in se ob koncu leta zapre.

Montrealski protokol z dne 16. septembra 1987 je uvedel postopno opuščanje teh snovi. Je ena redkih mednarodnih pogodb, ki so jih ratificirale vse države.

Po podatkih Nase in agencije NOAA je bila ozonska luknja leta 2025 peta najmanjša po letu 1992. Med 7. septembrom in 13. oktobrom je v povprečju merila 18,71 milijona km². Zapirati se je začela skoraj tri tedne prej, kot je bilo običajno v zadnjem desetletju. Svetovna meteorološka organizacija ocenjuje, da se bo ozonska plast nad Antarktiko ob ohranitvi sedanjih pravil približno leta 2066 vrnila na raven iz leta 1980.

Tokovi Južnega oceana

Zemljevid Južnega oceana s puščicami, ki označujejo smer toka okoli Antarktike.
Zemljevid Južnega oceana s puščicami, ki označujejo smer toka okoli Antarktike.

Antarktični cirkumpolarni tok teče od zahoda proti vzhodu okoli celine. Na poti ga ne prekine kopno, zato povezuje Atlantski, Indijski in Tihi ocean. Antarktiko pomaga ločevati od toplejših voda na severu. Tok prikazuje tudi stran o geografiji Antarktike.

Ko morska voda ob obali zmrzuje, ostane sol v preostali vodi. Ta postane gostejša in potone. Mrzla, slana antarktična pridnena voda se vzdolž oceanskega dna širi vse do severne poloble. S tem poganja kroženje, ki potrebuje več stoletij za pot okoli planeta.

Južni ocean shranjuje tudi toploto in ogljik. Meritve in modeli kažejo, da ocean južno od 30. vzporednika, ki obsega okoli 30 % površine oceanov, sprejme okoli 40 % ogljikovega dioksida človeškega izvora, ki ga vsrkajo oceani, in približno tri četrtine dodatne toplote, ki jo sprejmejo.

Znanstveniki zato pozorno spremljajo spremembe količine ledu in sladke vode ob antarktični obali. Te lahko vplivajo na nastajanje pridnene vode in moč kroženja oceanov.

Kaj razkriva preteklost

Fosil lista v temni kamnini z Antarktike.
Fosil lista v temni kamnini z Antarktike.

Antarktika ni bila vedno ledena. Pred približno 90 milijoni let je blizu južnega tečaja rasel gozd. Na celini so našli fosile dinozavrov, rastlin in vrečarjev.

Trajni led je začel prekrivati celino pred približno 34 milijoni let. Količina ogljikovega dioksida v ozračju se je zmanjšala, odprli pa so se tudi morski prehodi med Antarktiko, Južno Ameriko in Avstralijo. Cirkumpolarni tok je tako lahko celino ločil od toplejših voda.

Ledena jedra kažejo, da je v zadnjih 800.000 letih koncentracija ogljikovega dioksida v zraku v ritmu ledenih dob nihala med približno 180 in 300 delci na milijon. Po podatkih agencije NOAA je svetovno povprečje leta 2024 preseglo 420 delcev na milijon.

Kako razumeti številke

Samodejna vremenska postaja s sončnim panelom na ledu.
Samodejna vremenska postaja s sončnim panelom na ledu.

Podatki o Antarktiki se z vsako novo meritvijo dopolnjujejo, med posameznimi leti pa lahko močno nihajo. Eno poletje z malo morskega ledu ali eno zelo sneženo leto še ne pokaže dolgoročnega trenda. Zanj so pomembni nizi meritev skozi desetletja.

Satelitske meritve morskega ledu so se začele leta 1978, višine ledenega pokrova pa v začetku devetdesetih let 20. stoletja. Da bi razlikovali med naravnimi nihanji in posledicami segrevanja zaradi človekove dejavnosti, znanstveniki te nize dopolnjujejo s podatki iz ledenih jeder, sedimentov morskega dna in modelov.

Najpogosteje uporabljeni podatki so javni. Objavljajo jih NASA, NOAA, NSIDC, British Antarctic Survey in Svetovna meteorološka organizacija. Najdete jih tudi v poročilih IPCC, ki povzemajo znanstvene objave z vsega sveta.

Pogosta vprašanja

Ali Antarktika izgublja led?

Da. Po Nasinih podatkih, ki temeljijo na meritvah satelitov GRACE, je Antarktika med letoma 2002 in 2025 v povprečju izgubila približno 135 milijard ton ledu na leto, predvsem na Zahodni Antarktiki in Antarktičnem polotoku.

Koliko antarktični led prispeva k dvigu morske gladine?

Po podatkih mednarodne skupine IMBIE je izguba ledu na Antarktiki med letoma 1992 in 2017 dvignila morsko gladino za približno 7,6 mm. Na podlagi meritev od leta 2002 do 2025 NASA ocenjuje dvig na okoli 0,4 mm na leto.

Ali Južni ocean vsrkava ogljikov dioksid?

Da. Raziskave z meritvami in modeli ocenjujejo, da območje južno od 30. vzporednika sprejme okoli 40 % ogljikovega dioksida človeškega izvora, ki ga vsrkajo oceani, in okoli tri četrtine dodatne toplote, ki jo shranijo.

Ali ozonska luknja še obstaja?

Da. Nad Antarktiko se pojavlja vsako leto med avgustom in decembrom, vendar se zmanjšuje. Po podatkih Nase in agencije NOAA je bila leta 2025 peta najmanjša po letu 1992.

Kdaj se bo ozonska luknja zaprla?

Po oceni Svetovne meteorološke organizacije naj bi se ozonska plast nad Antarktiko približno leta 2066 vrnila na raven iz leta 1980, če bodo države še naprej spoštovale pravila Montrealskega protokola.

Zakaj je ozonska luknja prav nad Antarktiko?

Zaradi hudega zimskega mraza v polarni stratosferi nastanejo oblaki, v katerih se aktivirata klor in brom iz spojin CFC. Ko se spomladi vrne Sonce, s temi reakcijami nastaja okolje, v katerem se ozon razgrajuje.

Kdo je odkril ozonsko luknjo?

Joe Farman, Brian Gardiner in Jonathan Shanklin iz ustanove British Antarctic Survey so jo odkrili z meritvami na postaji Halley. Raziskavo so objavili maja 1985.

Kaj je antarktična pridnena voda?

To je zelo mrzla, slana voda, ki nastaja ob antarktični obali, ko morje zmrzuje. Potone in se širi vzdolž oceanskega dna ter poganja kroženje vode okoli planeta.

Ali so na Antarktiki kdaj rasli gozdovi?

Da. Pred približno 90 milijoni let je blizu južnega tečaja rasel gozd, stalni led pa je začel nastajati šele pred približno 34 milijoni let.

Kako sateliti merijo izgubo ledu na Antarktiki?

Sateliti misij GRACE in GRACE Follow-On merijo drobne spremembe Zemljine težnosti, na katere vpliva masa ledu. Drugi sateliti merijo višino površja in hitrost premikanja ledenikov.