Illustrative images. The pictures in this guide are illustrations based on the real place, not photographs, and may differ from it.

Na voljo v trgovini Google Play

Antarktika

Pogodba o Antarktiki

Kako je sporazum iz leta 1959 celotno celino namenil miru in znanosti? Antarktika nima mednarodno priznanega lastnika, na njej ni prostora za orožje, od leta 1998 pa je prepovedano tudi rudarjenje.

Delite: WhatsApp

Washington, 1959

Miza za podpis mednarodne pogodbe z zastavami več držav v ozadju.
Miza za podpis mednarodne pogodbe z zastavami več držav v ozadju.

Pogodbo o Antarktiki je 1. decembra 1959 v Washingtonu podpisalo dvanajst držav, ki so na celini delovale v mednarodnem geofizikalnem letu. To so bile Južna Afrika, Argentina, Avstralija, Belgija, Čile, ZDA, Francija, Japonska, Norveška, Nova Zelandija, Združeno kraljestvo in Sovjetska zveza.

Veljati je začela 23. junija 1961 za celotno območje južno od 60. južnega vzporednika, vključno z ledenimi policami. Njena veljavnost ni časovno omejena.

Pristopi lahko vsaka država članica Združenih narodov. Aprila 2026 je pogodba imela 58 sodelujočih držav, imenovanih pogodbenice.

Od leta 2004 ima pogodba stalni sekretariat v Buenos Airesu. Ta organizira sestanke, hrani dokumente in objavlja podatke, ki si jih morajo države izmenjevati.

Kaj pogodba prepoveduje

Ledena ravnica brez zgradb in temne gore v ozadju.
Ledena ravnica brez zgradb in temne gore v ozadju.

Prvi člen določa, da se sme Antarktika uporabljati samo v miroljubne namene. Prepovedani so vojaška oporišča, utrdbe, vojaške vaje in preizkušanje vseh vrst orožja.

Vojaško osebje in oprema sta na celini dovoljena le v podporo znanosti ali za druge miroljubne namene. Tako mornarice in letalske sile na raziskovalne postaje prevažajo raziskovalce, gorivo in hrano.

Peti člen na tem območju prepoveduje jedrske eksplozije in odlaganje radioaktivnih odpadkov. Pogodba je bila med prvimi sporazumi o nadzoru oborožitve, sklenjenimi med hladno vojno.

Za preverjanje spoštovanja pravil lahko pogodbenice s posvetovalnim statusom kadar koli pošljejo opazovalce na pregled postaj, ladij, letal in opreme drugih držav. Te jim morajo omogočiti dostop.

Kaj pogodba zagotavlja

Raziskovalci iz več držav skupaj delajo ob stavbah raziskovalne postaje.
Raziskovalci iz več držav skupaj delajo ob stavbah raziskovalne postaje.

Drugi člen zagotavlja svobodo znanstvenega raziskovanja na celotnem območju pogodbe. Vsaka pogodbenica lahko postavi raziskovalno postajo in opravlja raziskave, če spoštuje okoljska pravila.

Tretji člen države poziva k izmenjavi raziskovalnih načrtov, znanstvenikov in rezultatov. Izsledki morajo biti dostopni vsem. Mnoge postaje sprejemajo tuje raziskovalce, nekatere, denimo francosko-italijansko Concordio, pa države upravljajo skupaj.

Države morajo vnaprej obvestiti druge o svojih odpravah, postajah ter vojaškem osebju in opremi, ki jih pošiljajo na celino. Ta izmenjava podatkov je temelj medsebojnega zaupanja.

Zamrznjene ozemeljske zahteve

Zemljevid Antarktike z raznobarvnimi izseki, ki se stikajo na južnem tečaju.
Zemljevid Antarktike z raznobarvnimi izseki, ki se stikajo na južnem tečaju.

Pred sklenitvijo pogodbe je dele Antarktike zahtevalo sedem držav. To so Argentina, Avstralija, Čile, Francija, Norveška, Nova Zelandija in Združeno kraljestvo. Skoraj vsa zahtevana območja imajo obliko izseka z vrhom na južnem tečaju in stranicama vzdolž poldnevnikov.

Območja Argentine, Čila in Združenega kraljestva se na Antarktičnem polotoku in bližnjih otokih prekrivajo. Največje je avstralsko, ki zavzema približno 42 % celine. Norveška zahteva Deželo kraljice Maud in otok Petra I.; Francija Adelijino deželo; Nova Zelandija pa Rossovo odvisno ozemlje.

Dežele Marie Byrd med 90. in 150. zahodnim poldnevnikom ni zahtevala nobena država. To je največje območje brez ozemeljske zahteve na Zemlji. ZDA in Rusija ne zahtevata ozemlja, vendar menita, da imata podlago za morebitno prihodnjo zahtevo.

Četrti člen je vprašanje zamrznil. Pogodba zahtev niti ne priznava niti ne zavrača. Nobena dejavnost med njeno veljavnostjo ne more biti podlaga za zahtevo, novih zahtev ali širitve obstoječih pa ne dovoljuje. Antarktika zato nima mednarodno priznanega lastnika.

Kdo odloča in kako

Sejna dvorana z delegacijami več držav za skupno mizo.
Sejna dvorana z delegacijami več držav za skupno mizo.

Od 58 pogodbenic jih ima 29 posvetovalni status. To so dvanajst prvotnih podpisnic in države, ki so na Antarktiki dokazale obsežnejšo znanstveno dejavnost, denimo z vzdrževanjem postaje ali rednimi odpravami. Le te države odločajo. Brazilija ima posvetovalni status od leta 1983, kot opisuje stran o Braziliji na Antarktiki.

Države odločajo enkrat na leto na posvetovalnem sestanku pogodbenic Pogodbe o Antarktiki. Odločitve sprejemajo soglasno, zato lahko posamezna pogodbenica s posvetovalnim statusom prepreči sprejetje predloga. Druge pogodbenice in opazovalci, denimo znanstveni odbor SCAR in svet nacionalnih antarktičnih programov COMNAP, sodelujejo v razpravi brez pravice odločanja.

Na sestanku sprejemajo tri vrste besedil: ukrepe, ki postanejo zavezujoči, ko jih odobrijo vlade vseh pogodbenic s posvetovalnim statusom; sklepe, ki urejajo notranjo organizacijo; in resolucije, ki imajo naravo priporočil. Med najbolj znanimi ukrepi je omejitev izkrcavanj turistov iz leta 2009, opisana na strani o turizmu na Antarktiki.

Madridski protokol in prepoved rudarjenja

Razgaljeno skalno pobočje antarktične gore brez sledov rudarjenja.
Razgaljeno skalno pobočje antarktične gore brez sledov rudarjenja.

V osemdesetih letih 20. stoletja so se pogodbenice pogajale o konvenciji, ki bi urejala morebitno rudarjenje. Podpisale so jo leta 1988 v Wellingtonu, vendar ni nikoli začela veljati. Namesto nje so 4. oktobra 1991 v Madridu podpisale Protokol o varstvu okolja k Pogodbi o Antarktiki, ki velja od 14. januarja 1998.

Protokol opredeljuje Antarktiko kot naravni rezervat, posvečen miru in znanosti. Sedmi člen prepoveduje vse dejavnosti v zvezi z mineralnimi viri, razen znanstvenih raziskav. Na celini je prepovedano pridobivanje nafte, plina in rud.

Pogosta trditev, da se prepoved izteče leta 2048, je zmotna. Protokol velja za nedoločen čas. Od leta 2048, torej 50 let po začetku njegove veljavnosti, lahko vsaka pogodbenica s posvetovalnim statusom zahteva konferenco o reviziji. Tudi takrat bi bila odprava prepovedi mogoča le, če bi že veljala zavezujoča ureditev rudarjenja.

Priloge protokola urejajo presojo vplivov vseh dejavnosti na okolje, varstvo živalstva in rastlinstva, ravnanje z odpadki, onesnaževanje morja in zavarovana območja. S protokolom ustanovljeni Odbor za varstvo okolja te zadeve preučuje in svetuje udeležencem letnega sestanka.

Zavarovana območja in zgodovinska najdišča

Kolonija ptic na skalnatem pobočju ob zaledenelem zalivu.
Kolonija ptic na skalnatem pobočju ob zaledenelem zalivu.

Na posebej zavarovana antarktična območja je vstop dovoljen le z dovoljenjem pristojne vlade in v skladu z načrtom upravljanja. Na območjih posebnega upravljanja pa različne dejavnosti potekajo po skupnih pravilih. Eno takih je Admiralski zaliv na otoku kralja Jurija, kjer stoji brazilska postaja.

Obstaja tudi seznam zgodovinskih krajev in spomenikov. Na njem so koče iz junaške dobe raziskovanja, križi in znamenja odprav ter razbitina ladje Endurance, predstavljena na strani o zgodovini in raziskovanju. Spomenikov ni dovoljeno poškodovati, odstraniti ali uničiti.

Za vsako novo dejavnost, od raziskovalne postaje do turistične odprave, je potrebna predhodna presoja vplivov na okolje. Večje posege, kot je gradnja postaje, preuči Odbor za varstvo okolja.

CCAMLR in življenje v Južnem oceanu

Jata oranžnega krila v temni vodi Južnega oceana.
Jata oranžnega krila v temni vodi Južnega oceana.

Morsko življenje varuje posebna Konvencija o ohranjanju živih morskih virov na Antarktiki, znana po angleški kratici CCAMLR. Podpisali so jo leta 1980 v Canberri, velja pa od leta 1982. Komisija, ki skrbi za njeno izvajanje, ima sedež v avstralskem Hobartu.

CCAMLR ureja ribolov krila, patagonske zobate ribe in drugih vrst z upoštevanjem celotnega ekosistema. Dovoljene količine ulova morajo upoštevati, koliko hrane potrebujejo pingvini, tjulnji in kiti. V središču razprav je kril, osnova prehranjevalne verige, predstavljene na strani o življenju na Antarktiki.

Leta 2009 je CCAMLR na južni polici Južnih Orkneyjskih otokov ustanovila prvo zavarovano morsko območje na odprtem morju na svetu. Meri 94.000 km². Leta 2016 je odobrila še 1,55 milijona km² veliko zavarovano morsko območje v Rossovem morju. Varstvo velja od decembra 2017 za 35 let. Na 72 % območja je prepovedan vsak ribolov.

Tudi CCAMLR odloča soglasno, zato ustanavljanje novih zavarovanih območij napreduje počasi. Med predlaganimi so območja v Weddellovem morju, na Vzhodni Antarktiki in ob Antarktičnem polotoku. Tjulnje varuje posebna konvencija, podpisana leta 1972 v Londonu.

Pogosta vprašanja

Ali ZDA in Rusija zahtevata del Antarktike?

Ne. Nobena nima ozemeljske zahteve, vendar obe menita, da imata zanjo podlago v prihodnje. Dokler velja Pogodba o Antarktiki, so nove zahteve prepovedane.

Kaj prepoveduje Pogodba o Antarktiki?

Prepoveduje vojaške dejavnosti, kot so postavljanje oporišč, vaje in preizkušanje orožja, pa tudi jedrske eksplozije in odlaganje radioaktivnih odpadkov. Madridski protokol iz leta 1991 je prepovedal tudi rudarjenje.

Koliko držav je pristopilo k Pogodbi o Antarktiki?

Aprila 2026 jih je bilo 58. Od tega jih ima 29 posvetovalni status in samo te imajo pravico odločanja.

Kaj je pogodbenica s posvetovalnim statusom?

Država, ki ima pravico odločati na letnih sestankih pogodbenic. To so dvanajst podpisnic iz leta 1959 in države, ki so na celini dokazale obsežnejšo znanstveno dejavnost. Brazilija ima ta status od leta 1983.

Ali je na Antarktiki dovoljeno rudariti?

Ne. Sedmi člen Madridskega protokola, ki velja od leta 1998, prepoveduje vse dejavnosti, povezane z mineralnimi viri, razen znanstvenih raziskav.

Ali prepoved rudarjenja na Antarktiki preneha veljati leta 2048?

Ne. Madridski protokol nima datuma izteka. Od leta 2048 lahko pogodbenica s posvetovalnim statusom zahteva konferenco o reviziji, vendar bi prepoved lahko odpravili le ob že veljavni zavezujoči ureditvi rudarjenja.

Katere države zahtevajo ozemlje na Antarktiki?

Argentina, Avstralija, Čile, Francija, Norveška, Nova Zelandija in Združeno kraljestvo. Zahteve Argentine, Čila in Združenega kraljestva se na Antarktičnem polotoku prekrivajo.

Ali so na Antarktiki lahko vojaki?

Da, vendar le v podporo znanosti ali za druge miroljubne namene, denimo za prevoz in oskrbo. Vojaška oporišča, vaje in preizkušanje orožja so prepovedani.

Kaj je CCAMLR?

Konvencija iz leta 1980, ki varuje morsko življenje v Južnem oceanu in ureja lov na kril in ribe z upoštevanjem celotnega ekosistema. Na njeni podlagi sta bili ustanovljeni zavarovani morski območji ob Južnih Orkneyjskih otokih in v Rossovem morju.

Kako se sprejemajo odločitve o Antarktiki?

Enkrat na leto na posvetovalnem sestanku pogodbenic Pogodbe o Antarktiki. Vseh 29 pogodbenic s posvetovalnim statusom mora doseči soglasje. Za zavrnitev predloga zadošča eno nasprotovanje.