Illustrative images. The pictures in this guide are illustrations based on the real place, not photographs, and may differ from it.

Na voljo v trgovini Google Play

Antarktika

Znanost in raziskovalne postaje

Kaj znanstveniki raziskujejo na Antarktiki, kje so glavne postaje, koliko ljudi v njih biva poleti in pozimi ter kako tja pripeljejo hrano, gorivo in ljudi?

Delite: WhatsApp

Zakaj znanstveniki raziskujejo Antarktiko

Raziskovalec v polarnem oblačilu kleči na ledu poleg merilnih naprav.
Raziskovalec v polarnem oblačilu kleči na ledu poleg merilnih naprav.

Na Antarktiki najdemo na enem mestu razmere, ki se drugje ne pojavljajo skupaj. Tu so najstarejši in najdebelejši led na Zemlji, najbolj suh in čist zrak, večmesečne zimske noči, organizmi, prilagojeni izjemnemu mrazu, in obsežno ozemlje skoraj brez neposrednih človekovih posegov.

Po Pogodbi o Antarktiki je znanost glavna dejavnost na celini. Prav raziskovalna dejavnost daje državam pravico do odločanja o njej. Več lahko preberete na strani o Pogodbi o Antarktiki.

Po podatkih sveta nacionalnih antarktičnih programov COMNAP je leta 2017 na Antarktiki 29 držav vzdrževalo 40 celoletnih postaj in še 36 objektov za poletno uporabo. Tabori in zavetišča v te številke niso všteti.

Kaj raziskujejo

Ledeno jedro iz vrtine na laboratorijski mizi.
Ledeno jedro iz vrtine na laboratorijski mizi.

Podnebje in ozračje raziskujejo z vremenskimi postajami, baloni in instrumenti za merjenje temperature, vetra, ozona in drugih plinov v zraku. Nekateri nizi meritev segajo v mednarodno geofizikalno leto 1957 in sodijo med najdaljše na južni polobli.

Pri raziskavah ledu z vrtanjem pridobivajo ledena jedra. To so valji ledu, v katerih so ujeti več sto tisoč let stari zračni mehurčki. Na ledeni kupoli C so v okviru evropskega projekta EPICA dosegli globino 3.270 m in pridobili podnebni zapis za približno 800.000 let. Več o tem boste našli na strani o antarktičnem ledu.

Za astronomijo in fiziko so pomembni suh in mrzel zrak na planoti ter večmesečna noč. Takšne razmere ustrezajo teleskopu na južnem tečaju in v led vgrajenemu detektorju nevtrinov IceCube. Predstavlja ju stran o svetlobi in nebu nad Antarktiko.

Biologi preučujejo pingvine, tjulnje, kril ter mikrobe v ledu in podledeniških jezerih. Geologi s kamninami in fosili dokazujejo, da je bila Antarktika skupaj z Južno Ameriko, Afriko, Indijo in Avstralijo nekoč del superceline Gondvane in da so tam rasli gozdovi.

Meteoriti na ledu

Temen meteorit na površini modrega ledu.
Temen meteorit na površini modrega ledu.

Na Antarktiki najdejo več meteoritov kot kjer koli drugje na svetu. Padajo po vsej Zemlji, a na ledu temen kamen izstopa že od daleč. Premikanje ledenega pokrova meteorite prenaša in kopiči na območjih modrega ledu blizu Transantarktičnega gorovja, kjer veter z ledu odpihne sneg.

V okviru ameriškega programa ANSMET od leta 1976 vsako poletje iščejo meteorite in zbrali so že več kot 23.000 primerkov. Japonske, kitajske, evropske in druge ekipe so jih našle še več tisoč. Večina meteoritov, vpisanih v svetovne kataloge, prihaja z Antarktike.

Med njimi so tudi deli Lune in Marsa. Prvi meteorit, za katerega so ugotovili, da je z Lune, ALH A81005, so našli na območju Allan Hills. Marsovski meteorit ALH 84001, ki so ga tam našli leta 1984, je zaslovel leta 1996. Znanstveniki so takrat domnevali, da nosi sledi davnega življenja. O tej domnevi še vedno razpravljajo.

Glavne raziskovalne postaje

Skupina pisanih stavb raziskovalne postaje ob zaledenelem zalivu.
Skupina pisanih stavb raziskovalne postaje ob zaledenelem zalivu.

Ameriška postaja McMurdo na Rossovem otoku deluje od leta 1956 in je največja na celini. Ima pristanišče, pristajalne steze, laboratorije in delavnice. Poleti v njej biva do približno tisoč ljudi, pozimi pa od 150 do 200. Od tam oskrbujejo postajo na južnem tečaju in tabore v notranjosti.

Postaja Amundsen-Scott stoji na geografskem južnem tečaju na nadmorski višini 2.835 m. Led pod njo se premakne za približno 10 m na leto. Dvignjeno stavbo so odprli leta 2008. Poleti sprejme do približno 150 ljudi, pozimi pa okoli 50.

Rusko postajo Vostok so odprli 16. decembra 1957 na planoti Vzhodne Antarktike, na približno 3.500 m nadmorske višine, nad istoimenskim podledeniškim jezerom. Leta 1983 so tam s termometrom izmerili najnižjo doslej zabeleženo temperaturo, −89,2 °C. Več boste našli na strani o podnebju Antarktike.

Francosko-italijanska postaja Concordia na ledeni kupoli C leži 3.233 m nad morjem in od leta 2005 deluje vse leto. Zaradi izjemne odmaknjenosti jo Evropska vesoljska agencija uporablja za raziskovanje odzivov ljudi na dolgotrajne odprave, kakršno bi bilo potovanje na Mars.

Ob Antarktičnem polotoku stoji na otoku Adelaide britanska postaja Rothera s pristajalno stezo in pomolom. Je glavna postaja ustanove British Antarctic Survey. Brazilski postaji Comandante Ferraz na otoku kralja Jurija je posvečena stran o Braziliji na Antarktiki.

Esperanza in Villa Las Estrellas – družine na ledu

Rdeče hiše v majhnem antarktičnem naselju s šolo in kapelo.
Rdeče hiše v majhnem antarktičnem naselju s šolo in kapelo.

Dve postaji imata šolo in omogočata bivanje družinam. Na argentinski postaji Esperanza, ustanovljeni leta 1953 v zalivu Esperanza ob konici polotoka, vse leto živijo vojaki z ženami in otroki. Tam se je 7. januarja 1978 rodil Emilio Marcos Palma, prvi človek, rojen na antarktični celini.

Čilsko naselje Villa Las Estrellas so odprli leta 1984 ob postaji Presidente Eduardo Frei Montalva na otoku kralja Jurija. Ima hiše, šolo, pošto in kapelo. Med letoma 1978 in 1985 se je na Antarktiki rodilo najmanj 11 otrok, vsi v Esperanzi ali v naselju Villa Las Estrellas.

Otok kralja Jurija je najbolj obljuden del tega območja. Poleg čilske postaje Frei in brazilske Comandante Ferraz so tu še postaje drugih držav, med njimi argentinska Carlini, ruska Bellingshausen, urugvajska Artigas, poljska Arctowski, kitajska Veliki zid in korejska King Sejong.

Koliko ljudi je na Antarktiki poleti in pozimi

Ljudje v rdečih polarnih oblačilih v vrsti izstopajo iz letala na ledeni pristajalni stezi.
Ljudje v rdečih polarnih oblačilih v vrsti izstopajo iz letala na ledeni pristajalni stezi.

Na Antarktiki ni stalnih ali staroselskih prebivalcev. Tam živijo znanstveniki in ljudje, ki jim omogočajo delo, med njimi kuharji, zdravniki, mehaniki, električarji, piloti, mornarji in tehniki.

Po podatkih sveta COMNAP, ki jih uporablja avstralska vlada, na postajah na celini in bližnjih otokih poleti biva okoli 4.400 ljudi, pozimi pa okoli 1.100. Največ ljudi imajo tam ZDA, Argentina in Čile.

Mnogi poleti ostanejo le nekaj tednov. Tisti, ki prezimijo, imajo navadno pogodbo za približno leto dni. Prispejo pred koncem poletja, preden odidejo zadnja letala in ladje.

Kako poteka prezimovanje

Ponoči osvetljena postaja, sama sredi temne ledene planote.
Ponoči osvetljena postaja, sama sredi temne ledene planote.

Pozimi v notranjosti celine več mesecev ni rednih poletov. Na postajo na južnem tečaju letala navadno ne letijo od februarja do oktobra, Sonce pa je približno šest mesecev pod obzorjem. Ta pojav predstavlja stran o svetlobi in nebu nad Antarktiko.

V zimskih ekipah vsak opravlja več nalog. Vsakdan ima stalen ritem, s skupnimi obroki, telovadnico, knjižnico in tradicionalnimi praznovanji. Skoraj na vseh postajah okoli 21. junija pripravijo večerjo ob sredi zime.

Zdravniki na postajah so usposobljeni za samostojno delo. Pred odhodom preverijo zdravstveno stanje vsakega udeleženca. Tema, mraz in osamljenost vplivajo na spanec in razpoloženje, zato te raziskave zanimajo tudi vesoljske agencije.

Kako na postaje pridejo ljudje in zaloge

Ledolomilec raztovarja zabojnike ob robu ledene police.
Ledolomilec raztovarja zabojnike ob robu ledene police.

Večino tovora, od goriva in hrane do rezervnih delov in gradbenega materiala, poleti pripeljejo ladje. Ledolomilci si utirajo pot skozi morski led, raztovarjanje pa lahko traja več dni. Odpadki potujejo v nasprotno smer. Po pravilih Madridskega protokola jih skoraj vse odpeljejo s celine.

Ljudje navadno priletijo iz mest, kot so Christchurch na Novi Zelandiji, Hobart v Avstraliji, Punta Arenas v Čilu in Cape Town v Južni Afriki. Nekatere pristajalne steze so na modrem ledu, druge na zbitem snegu, nekatere pa so prodnate, denimo na postajah Rothera in Frei.

V notranjost vozijo letala s smučmi in traktorski konvoji. Od postaje McMurdo do južnega tečaja je približno 1.600 km. Gorivo in tovor po ledu prevažajo na saneh, ki jih vlečejo traktorji.

Pogosta vprašanja

Koliko raziskovalnih postaj je na Antarktiki?

Po podatkih sveta COMNAP je leta 2017 tam 29 držav vzdrževalo 40 celoletnih postaj in 36 poletnih objektov. Tabori in zavetišča v to število niso všteti.

Katera je največja postaja na Antarktiki?

Ameriška postaja McMurdo na Rossovem otoku. Poleti v njej biva do približno tisoč ljudi, pozimi pa od 150 do 200.

Ali je na južnem tečaju raziskovalna postaja?

Da. Ameriška postaja Amundsen-Scott od leta 1956 deluje na geografskem južnem tečaju na nadmorski višini 2.835 m. Poleti je v njej do približno 150 ljudi, pozimi pa okoli 50.

Se je na Antarktiki že kdo rodil?

Da. Med letoma 1978 in 1985 se je na argentinski in čilski postaji rodilo najmanj 11 otrok. Prvi je bil Emilio Marcos Palma, ki se je rodil 7. januarja 1978 na argentinski postaji Esperanza.

Ali je na Antarktiki kakšno naselje?

Na dveh postajah živijo družine in obe imata šolo. Argentinska Esperanza stoji na konici Antarktičnega polotoka, čilska Villa Las Estrellas pa ob postaji Frei na otoku kralja Jurija.

Zakaj na Antarktiki najdejo toliko meteoritov?

Na ledu temen kamen dobro izstopa. Premikanje ledenega pokrova kopiči meteorite na območjih modrega ledu, kjer veter odpihne sneg. Prav tam so našli večino meteoritov, ki jih navajajo svetovni katalogi.

Kaj raziskujejo znanstveniki na Antarktiki?

Raziskujejo podnebje in ozračje, led in podnebje preteklih obdobij, Južni ocean, živali in mikrobe, kamnine in fosile ter meteorite. S teleskopi in detektorji delcev opazujejo tudi nebo.

Kako oskrbujejo antarktične postaje?

Težji tovor poleti pripeljejo ladje, ki si utirajo pot skozi morski led. Ljudje navadno priletijo z letalom. Za oskrbo notranjosti uporabljajo letala s smučmi in traktorske konvoje.

Kakšna je zima na antarktični postaji?

Majhne ekipe so več mesecev odrezane od sveta. V notranjosti ni rednih poletov, na najvišjih zemljepisnih širinah pa tudi Sonca ne vidijo. Dnevi imajo ustaljen ritem s skupnimi obroki in tradicionalnimi praznovanji, denimo z večerjo ob sredi zime.

Kako se lahko zaposlite na antarktični postaji?

Nacionalni antarktični programi razpisujejo mesta za raziskovalce in podporno osebje, na primer kuharje, zdravnike in tehnike. Pogoji, med njimi zahtevani zdravstveni pregledi, se od programa do programa razlikujejo.